Pogled in skrb za rastline krepi naš imunski sistem, mi pa lahko tudi njihovega.

Zdravilni vrtovi 

Delo z rastlinami, skrb zanje, sprehodi v divji naravi, po parkih, na vrtu, med gredicami ali le pogled na rastline pozitivno vplivajo na človekovo psihično in fizično počutje. O tem so si strokovnjaki že dolgo edini. 

Bolnišnice so bile že v srednjem veku obdane z velikimi lepimi vrtovi, seveda z namenom. S številnimi slepo nadzorovanimi primerjalnimi študijami je bilo ugotovljeno, da vrtovi neizmerno dobro vplivajo na bolnike – na njihovo doživljanje stresa in celo izid zdravljenja. Dokazano je namreč, da bolniki že samo s pogledom na vrt in tamkajšnje rastline okrevajo hitreje in potrebujejo manj analgetikov. Pogled na zelenje, rastline, zadrževanje na vrtu je blagodejno tudi za svojce, ki pridejo na obisk k bolnim ljudem. Stres ob neugodnih novicah, spoprijemanje z boleznijo in drugimi neugodnimi stiskami, ki jih bolnik doživlja v bolnišnici, je zaradi pogleda ali stika z rastlinami znatno manjši. 

Ker so naši čuti zaposleni z okoljem, torej z barvami, oblikami, vonjem, se manj zavedamo bolečine, tako fizične kot duševne. Na telesni ravni se to izraža s počasnejšim srčnim utripom, nižjim krvnim tlakom in sproščenimi mišicami. Opazovanje rasti in razvoja rastlin pomirja, krepi sposobnost za osredotočanje in nas navdaja z upanjem (meditativna terapija). 

Posebni terapevtski vrtovi so prilagojeni različnim skupinam bolnikov: slepim in slabovidnim, onkološkim bolnikom, bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo, tetraplegikom, otrokom, starejšim, na smrt bolnim ... Z dobro narejenim načrtom in sodelovanjem tako zdravnikov kot krajinskih arhitektov lahko ustvarimo čudovite terapevtske poligone, ki pomagajo pri hitrejšem okrevanju. 

Ne samo sprehajanje po vrtu in opazovanje rastlin, ampak tudi aktivna uporaba vrta, torej skrb zanj, sajenje, pletje, obrezovanje, krepi fizično in duševno zdravje. Hkrati pa nas uči tudi potrpežljivosti in vztrajnosti (hortiterapija). V čedalje več ustanovah, v katerih skrbijo za zasvojence, bolnike z duševnimi težavami, v domovih za ostarele, tudi zaporih, urejajo rastline in vrtove in skrbijo zanje, kar deluje izjemno terapevtsko. 

S pravim pristopom k vrtnarjenju lahko krepimo imunski sistem rastlin

Tudi rastline imajo imunski sistem, ki ga lahko s pravim pristopom k vrtnarjenju krepimo, da ostajajo zdrave in polne aktivnih snovi. Z njim se ščitijo pred škodljivci, boleznimi (bakterije, glive, virusi) in neugodnimi vremenskimi razmerami, kot so previsoka ali prenizka temperatura, temperaturna nihanja, preobilje padavin, zmrzal, veter, toča, ki so za rastlino stresna. Ker so rastline negibljive, je še toliko pomembnejše, da se znajo ubraniti. Kako to naredijo? Morda se bo slišalo neverjetno, vendar se vse zgodi v povezanosti – sodelovanju s koristnimi mikroorganizmi.

V naravi organizmi bivajo v skupnostih, kar pa ni vedno koristno in simbiotično. Nekateri organizmi so zajedavski in tako gostiteljski organizem izkoristijo za potrebe lastnega preživetja. V divji naravi se prej ali slej vse nekako uredi. Tam ni videti bolnih ali od škodljivcev zelo poškodovanih rastlin. Upam si trditi, da je vzrok za to v samem delovanju narave. Manj posegamo v njo, bolj gladko vse teče. 

Zdravje rastlin je povezano z zdravjem zemlje in nasprotno

Zadnja leta so znanstveniki prišli do neverjetnih odkritij. Kako zelo so vsa ta živa bitja povezana med seboj, tudi tista najdrobnejša, ki jih s prostim očesom ne vidimo, mikroorganizmi oziroma drobnoživke. To so razne bakterije, glive, nematode, protozoje ... Dognali so, da se drobnoživke med seboj pogovarjajo, pošiljajo signale, prepoznavajo prijatelje in sovražnike in se slednjim tudi družno uprejo. Tako se branijo tudi rastline. Vemo, da je v tleh v območju korenin sleherne rastline precej pestro življenje drobnoživk, te pa so tudi v okolici nadzemnega dela. Rastlino varujejo pred škodljivci, ji dajejo tudi hrano oziroma hranila, ki jih rastlina v nekem trenutku potrebuje. Da, neverjetno, ampak rastline ves čas komunicirajo z mikroorganizmi v tleh, jim s svojimi produkti – sladkorji, beljakovinami – dajejo hrano in jim hkrati sporočajo potrebe po fosforju, kalciju, kaliju, boru ... Mikroorganizmi s svojimi encimi razgradijo mineralno in organsko snov na njene sestavne elemente, ki so nato dostopni rastlinam. S tem se podira vsa teorija dodajanja hranil, čemur mi pravimo gnojenje. Od koristnega življenja v tleh, ki ga prinašajo glive in aerobne bakterije, je odvisno zdravje tal in posledično rastlin. Skratka, zdravje rastlin je tesno povezano z zdravjem zemlje in nasprotno. 

Osnovni pogoj za odpornost rastlin je učinkovita in kompleksna fotosinteza

Če so tla zdrava in polna mikroorganizmov, če se rastline prehranjujejo z njihovo pomočjo, je vse pravzaprav zelo preprosto. Prvi in osnovni pogoj za odpornost rastlin je učinkovita in kompleksna fotosinteza. 

Z učinkovito fotosintezo si rastline ustvarijo kakovostne sladkorje z dolgimi verigami, ki jih potrebujejo za hranjenje mikroorganizmov in sodelovanje z njimi, in tako postanejo odporne proti patogenim glivam v zemlji. 

Med enim in drugim ciklom fotosinteze rastline vežejo dušik v aminokisline in nato v beljakovine. S popolno sintezo beljakovin postanejo odporne proti insektom, ki sesajo rastlinski sok (uši, pršice, ščitkarji, tudi gosenice). Kako jim to uspe? Tako, ker insekti nimajo encimov za prebavo popolnih beljakovin, hranijo se le s prostim dušikom v rastlinskem soku. 

Ker rastline za proces fotosinteze potrebujejo določene elemente, ki jih dobijo s pomočjo mikroorganizmov, se v siromašnih tleh, ki so orana, prekopavana, gnojena z umetnimi gnojili in zaradi tega mrtva (brez mikroorganizmov), učinkovitost fotosinteze zmanjša na samo 20 %. V rastlinskem soku je zaradi nepopolne fotosinteze veliko enostavnih sladkorjev in prostega dušika – hrane za patogene organizme. Posledično je tudi odpornost rastlin slaba.

Rastline se branijo s pomočjo mehanskih obrambnih mehanizmov

Mehanski obrambni mehanizmi, ki so v rastlini prisotni ves čas, so mehanske ovire. Večjim organizmom preprečujejo vdor v rastlino, to so npr. bodice in goste dlačice, ki preprečujejo škodljivcem, da bi objedali rastlino.

Vrhnja plast celic listov ima zaščitno plast – kutikulo, ki je sestavljena iz lipidov (maščobnih kislin) in pektina. Več ko je lipidov v rastlini, močnejše so celične membrane in trdnejši je voščeni ščit na površini listov. Rastlina je zavarovana pred glivami in bakterijami, ki se prenašajo po zraku (rje, peronospore, pepelaste plesni ...). In tudi tukaj brez mikroorganizmov ne bi šlo vse tako gladko. Z njihovo pomočjo je v rastlini povečana produkcija lipidov. Kako? 

V osiromašenih tleh, gnojenih z umetnimi gnojili, rastlina dobi dušik iz umetnih v obliki nitrata. Tega mora najprej razbiti in pridobljeni dušik pripeti v svoje aminokisline. Za to porabi ogromno s fotosintezo pridobljene energije. Posledično je rastlina šibka in v velikem stresu, imunski sistem rastline pa oslabljen. 

V zdravih tleh, v katerih je mikroorganizmov v obilju, rastlina z njihovo pomočjo v procesu, ki se je razvijal milijone let, dobi dušik že v obliki aminokislin. Ker je rastlina privarčevala energijo, ji ta ostaja, presežek pa shranjuje v obliki lipidov (maščob, maščobnih kislin, voskov, olj ...). 

Obramba s toksičnimi spojinami

V vsaki celici so tudi različne antimikrobne in toksične spojine, kot so razni terpenoidi, denimo eterična olja, fenoli, sulfatne aminokisline in alkaloidi, kot je kofein. Da se te snovi sprostijo iz celic, ko je ta poškodovana, morajo biti prisotni specifični mikroorganizmi tako v tleh okoli korenin kot tudi po njenih zgornjih delih, saj ti v rastlini sprožijo imunski sistem. Rastlina se odzove z izdelavo posebnih spojin, s katerimi se zaščiti in postane odporna proti nematodom, virusom in večjim hroščem (koloradski hrošč, stenice, rilčkarji ...).

S posegi v tla šibimo pester svet živih bitij

Priporočljivo je čim manj posegati v tla, da v njih ohranimo pester svet mikrobov in drugih živih bitij. Tal ne prekopavamo, ampak jih samo rahljamo. Z obračanjem namreč porušimo red v tleh in uničujemo mikroorganizme. Tla zastiramo z organskimi zastirkami (kompost, slama, seno, listje ...), da niso izpostavljena soncu, vetru in dežju, ki kvarijo zgradbo tal in jih izsušujejo. Hranila dodajamo le v obliki komposta ali dobro uležanega hlevskega gnoja z ekoloških kmetij. In če se le da, rastlin, ko jih pobiramo, ne ruvamo s koreninami, ampak te puščamo v tleh. S tem bo mikrobni svet v okolici korenin nemoteno živel naprej. Solate torej ne izpulimo, ampak jo odrežemo tik nad tlemi. Ko bučke na koncu poletja nehajo roditi, nadzemni del odrežemo – korenino pustimo v tleh. Enako naredimo s paradižnikom, paprikami in drugimi vrtninami. Izjeme so seveda korenček, rdeča pesa, repa, redkvica in druge vrtnine, pri katerih uživamo korene in gomolje in jih zato izpulimo. 

Le rastline, ki rastejo v zdravi prsti, polni mikroorganizmov, bodo zdrave, močne, s krepkim imunskim sistemom.