Črevesna mikrobiota je za zdravje zelo pomembna.

Vse bolezni se začnejo v črevesju. Tako je trdil že Hipokrat pred 2500 leti, ko še ni poznal anatomije črevesja, sploh pa še ni poznal pomena vseh bilijonov mikrobov, ki živijo v njem. Črevesje je torej nekakšno središče telesa?

Težko rečem, da je črevesje središče telesa, je pa zagotovo izjemno pomemben organ. Brez črevesja in prebavil živalski ali človeški organizem ne more obstajati. Hipokrat je prav tako rekel, da je hrana zdravilo, in tudi tu se ni uštel. Dandanes gre medicina tudi v to smer. Črevesje je prostor, kjer ne samo potekata prebava in absorpcija hrane, ampak se v njem naše telo najbolj neposredno srečuje z okoljem. In prav tega se premalo zavedamo. Črevesje ima še eno pomembno lastnost – selektivno prepustnost. Skozi prebavila lahko dobivamo tisto, kar naše telo potrebuje, obenem pa v prebavni cevi zadržimo tisto, kar bi nam morebiti lahko škodovalo. Ti mehanizmi so zelo zapleteni in natančno nadzorovani. O črevesju zato rad rečem, da je podobno državni meji. Ta ne sme biti neprepustna, kljub temu pa želimo, da gredo ljudje čez mejne prehode, kjer je nadzorovan prehod. Podobno je pri črevesju, sicer pride do t. i. sindroma prepustnega črevesja. Vrsta raziskav nakazuje, da prehranske navade in hrana zahodnega sveta vplivajo na črevesno bariero.

Dandanes pojmujemo prebavila tudi kot življenjski prostor bakterij in drugih mikroorganizmov. 

Res je. Samo v 1 gramu črevesne vsebine desnega dela debelega črevesa, kjer so življenjske okoliščine zanje najugodnejše, naj bi bilo več bakterij in mikroorganizmov, kot je ljudi na Kitajskem. Teh bakterijskih celic je vsaj toliko, kot je vseh drugih celic v našem telesu, medtem ko je bogastvo njihovih genov mnogokrat večje od bogastva naših genov. Kadar govorimo o črevesnih mikroorganizmih, v glavnem govorimo o mikrobioti. Kadar govorimo o skupku vseh njihovih genov, pa govorimo o mikrobiomu, čeprav se pojma mikrobiota in mikrobiom uporabljata dostikrat tudi kot sinonima. Dandanes znanstveniki vsak dan odkrivajo nove bakterije in bakterijske seve v človeškem organizmu. Tako danes tudi že vemo, da imajo te bakterije – kilogram in pol do dva kilograma jih imamo v vsakem od nas – za naš organizem, zdravje in fiziologijo silno pomembno vlogo. Nekateri jih celo imenujejo poseben organ v našem telesu. Bakterijska mikrobiota je izjemno pomemben regulator delovanja imunskega sistema in tudi drugih sistemov v telesu. Čedalje več vemo o tem, kako mikrobiota vpliva tudi na naš živčni sistem. Ko pa pridemo na področje virusov v črevesju, je naše znanje oz. vedenje o tem veliko manjše.

Poseljevanje otrokovega črevesa se začne že ob rojstvu. Kako se torej črevesna mikrobiota otrok, rojenih vaginalno, razlikuje od tistih, ki so rojeni s carskim rezom? Kako te razlike pozneje vplivajo na njihovo zdravje?

Na to, kakšno mikrobioto bomo imeli v življenju, v glavnem vpliva, kakšna mikrobiota bo v zgodnjem obdobju življenja rojstvu poselila naša prebavila. Raziskave so pokazale, da se začne prvenstveno poseljevanje črevesja že v maternici. Ti mikrobi pridejo v plod prek maminih prebavil, ust, nožnice, vendar ne kar sami. Zelo verjetno jih izberejo celice imunskega sistema, ki so zelo mobilne. Potujejo po telesu, gredo tudi v posteljico in po popkovnici pridejo do otroka. Naselijo se v delih, kjer živijo bakterije – v prebavilih. Količine so resda majhne, ne pa nepomembne, saj se že med plodovim zorenjem začnejo oblikovati oz. programirati vsi organski sistemi. Danes vemo, da z dajanjem določenih bakterij nosečnicam lahko dolgoročno vplivamo na zdravje njihovega otroka. Že bakterije, ki jih dobivajo nosečnice, lahko vplivajo na programiranje sistemov, npr. imunskega, pri otroku, ki se še ni rodil. Veliko večja količina bakterij se nato naseli v naše črevo med porodom. Otrok potuje skozi porodni kanal, nožnico, ki je bogato kolonizirana z drugačno mikrobioto, kot je v črevesju. Porod tudi ni sterilen. Otrok lahko čofne v mamino blato in tudi tako dobi začetne porcijo mamine mikrobiote. Potem se kolonizacija prebavil nadaljuje. Vemo, da so bakterije, ki pridejo v črevesje, tudi v mlečnih žlezah, v maminem mleku. Tako otrok tudi z njim dobiva manjše količine živih bakterij. In seveda se mikrobiota oblikuje tudi iz okolja – od drugih ljudi, predmetov … Carski rez v nasprotju z vaginalnim porodom poteka v sterilnih okoliščinah, otrok se rodi skozi trebuh. Ugotovili so, da je v prvi mikrobioti otroka, rojenega s carskim rezom, tudi velik del mikrobiote mamine kože, a pestrost teh bakterij je manjša kot pri vaginalnem porodu. Še veliko večji problem kot carski rez pa je za dojenčkovo mikrobioto bolnišnično okolje. Če se otroci zdravijo v bolnišnicah, oddelkih za intenzivno terapijo, tam vladajo drugačne razmere – veliko je bolnih, prisotnih je veliko razkužil, antibiotikov … Tako okolje razvije svojo lastno zelo čudno mikrobioto, ki jo vsi omenjeni dejavniki selekcionirajo. Tako se otrokovo črevesje kolonizira tudi z nečim, kar zagotovo ni dobra popotnica za nadaljnje zdravo življenje.

Ali se mikrobiota dojenih otrok loči od otrok, hranjenih z mlečnimi formulami, saj so tudi v materinem mleku pomembne bakterije?

V materinem mleku so resda bakterije, a še pomembnejše je, da so v njem tudi druge sestavine, predvsem oligosaharidi materinega mleka, ki so idealna hrana za nekatere zdravju koristne bakterije. Prav ti pripomorejo k temu, da se mikrobiota dojenih otrok tako izrazito razlikuje od mikrobiote nedojenih otrok. V zadnjih nekaj letih so v najbolj vrhunski industriji prehranskih formul razvili nekatere oligosaharide humanega mleka in jih že dodajajo v otroške formule. Tako imajo lahko tudi otroci, hranjeni s temi mlečnimi formulami, bistveno bolj podobno mikrobioto dojenim otrokom, zato imajo denimo manj okužb kot otroci, ki so hranjeni z navadnimi formulami. Te sestavine namreč še pomembneje vplivajo na pozitivno selekcijo zdravih vrst bakterij v otrokovem črevesju.

Kako s hrano vplivamo na sestavo naše mikrobiote?

Prav hrana je verjetno eden glavnih dejavnikov, ki vplivajo na to, kakšno mikrobioto imamo. Vemo, da je od prevladujoče vrste hrane odvisno razmerje med posameznimi skupinami bakterij. Tako imajo na primer ljudje, ki jedo veliko ogljikovih hidratov in vlaknin, drugačno mikrobioto od tistih, ki jedo veliko maščob ali beljakovin. Večje skupine hranil zagotovo vplivajo na naš mikrobiom. Zato je naša mikrobiota odvisna od tega, kaj jemo.

Lahko sploh ločimo oz. govorimo o zdravi in nezdravi mikrobioti? Kako nanjo vplivajo tudi antibiotiki?

Precej težko je reči, katera mikrobiota je idealna, normalna, torej zdrava, in katera je nezdrava. To področje se ogromno raziskuje, a natančnih ugotovitev še ni. Zato ne moremo z gotovostjo reči, da je neki mikrobiom zdrav ali da bo posledica nekega mikrobioma zaradi njegovih značilnosti pojav te in te bolezni. Vemo namreč, da se ljudje izjemno razlikujemo v sestavi mikrobiote, celo do 90 %, kar je silno nenavadno. Na mikrobioto res vplivajo različne bolezni, zdravila, predvsem antibiotiki, ki so namenjeni temu, da bi pobili bakterije, ki so povzročile bolezen.. Ker ima mnogo antibiotikov t. i. širok spekter delovanja, poleg bakterij, ki jih želimo uničiti, pobijejo še množico drugih bakterij, ki pa niso škodljive oz. so lahko celo koristne. Če se izrazim po vojaško, antibiotiki naredijo v črevesju še veliko kolateralne škode. Antibiotiki zelo zmanjšujejo pestrost mikrobiote, na drugi strani pa se nam veča nabor genov za odpornost proti antibiotikom. Dokazano je, da ta sprememba v pestrosti in raznovrstnosti mikrobiote pomembno vpliva na komunikacijo bakterij z našimi celicami, zato imajo ljudje, ki so večkrat jemali antibiotike, sploh v zgodnjem otroštvu, ko se naši sistemi še nastavljajo, programirajo, pozneje celo vrsto kroničnih težav, imunsko pogojenih bolezni, kot so alergije, avtoimunske bolezni, presnovne bolezni, kot sta sladkorna bolezen ali metabolični sindrom itd.

Se črevesna mikrobiota spreminja tudi s staranjem?

Otrokova mikrobiota se precej intenzivno spreminja do treh, petih let starosti. Potem postane, če se z nami ne dogaja nič posebnega, razmeroma stalna. Seveda pa so znotraj te stalnosti nihanja iz ure v uro. Mikrobiota je namreč odvisna od tega, kaj pojemo, od bolezni, zdravil … Če drastično spremenimo prehranske navade, način fizične aktivnosti ali okolje, v katerem živimo, pa lahko pride tudi do večjih sprememb mikrobiote. Nato se mikrobiota začne spreminjati na stara leta, a ne vemo natančno, zakaj. Predvidevamo, da spremembe nastanejo, ker se starejši hranijo drugače, starajo se različni sistemi v telesu. Sestavo mikrobiote deloma nadzira tudi naše telo, naš imunski sistem. Slednji pri starem človeka ne deluje več enako dobro, čemur rečemo imunsko staranje. Tako je mikrobiota starejših siromašnejša, v njej začnejo prevladovati nekatere bakterije, ki niso tako dobre za zdravje.

Sodobne raziskave ugotavljajo, da stanje mikrobioma vpliva tudi na duševno zdravje. Vse bolj se izpostavlja povezava med možgani in črevesjem, ki medsebojno komunicirata. Črevesje je s tem dobilo nov pomen, pravijo mu celo drugi možgani. 

Še preden smo natančno vedeli, kakšna je vloga mikrobiote, so znanstveniki prepoznavali povezavo med črevesjem, prebavili in možgani. Že sami pri sebi vemo, da imamo, kadar smo v stresu, različno intenzivne prebavne simptome. Naši odgovori na stres se zrcalijo tudi v delovanju naših prebavil. To pomeni, da signali iz možganov prehajajo v prebavila, torej so med njima živčne povezave. Prebavila so bogato oživčena, zato prihajajo signali tudi iz njih v možgane, a se tega ne zavedamo. Če pride do disfunkcije na tej osi, pa začnejo ljudje nekatere dogodke, na primer pretakanje v črevesju, čutiti kot boleče, neprijetne, in se jih tako zavedajo. Mikrobiota prav tako komunicira s celicami živčnega sistema, neposredno, še bolj pa posredno, in to prek črevesnih celic, imunskih celic …, ter tako tudi vpliva na živčni sistem – najprej lokalni črevesni živčni sistem, potem pa prek njega na naš osrednji živčni sistem. Izsledki najsodobnejših raziskav potrjujejo, da z vplivi na mikrobioto vplivamo tudi na živčni sistem. Veliko se raziskuje o vplivu mikrobiote tako na nekatere bolezni živčevja, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, kot tudi na duševne motnje in bolezni – na depresijo, tesnobnost, shizofrenijo … Še zanimivejše pa je – a je še v raziskovalnih povojih –, ali lahko z intervencijami v mikrobioto izboljšamo tudi nevrološke bolezni ali na drugi strani naš performans živčnega sistema. Nimamo še zanesljivih odgovorov na primer na vprašanje, ali bi nam pri depresiji lahko pomagal točno določen sev probiotikov. Nekatere raziskave, v katerih so s specifičnimi probiotiki določen čas tretirali testno skupino in je druga skupina dobivala placebo, obe pa sta bili izpostavljali stresu, so ugotovile, da se je tista skupina, ki je dobivala probiotike, odzvala z bistveno manjšim stresnim odzivom.

Že enajsto leto vodite tudi Inštitut za probiotike in funkcionalno hrano. Kako bi iz dolgoletnega preučevanja probiotikov opisali njihovo delovanje na črevesje in njegovo mikrobioto ter kakšne so njihove koristi?

Znanstveno področje raziskovanja probiotikov se je razmahnilo v zadnjih 30 letih. Danes vemo o njih že zelo veliko. So specifični mikroorganizmi, ki imajo, če jih vzamemo v zadostni količini, koristne učinke na zdravje. Rad bi poudaril, da je ključen izraz specifičen probiotik. Izraz probiotik se namreč velikokrat zlorablja. Ljudje si tako predstavljajo, da je velika večina predstavnikov iz rodov bifidobakterij in lactobacilov, torej mlečnokislinskih bakterij, probiotikov, a v resnici ni tako. Načeloma jih je sicer zelo malo škodljivih, velika večina pa tudi ni posebno koristnih. Med probiotiki se celo najdejo kakšni sevi iz rodov bakterij, v katerih prevladujejo bakterije, ki povzročajo precej hude bolezni – npr. sevi Escherichie coli, ki so probiotični. Učinki probiotika so seveda vezani na njegove mehanizme delovanja – ti pa se ločijo od seva do seva. Ni pomembno le, da vzamemo določeno vrsto probiotikov, ampak celo, kateri sev. Kaj je sev, bi laiku najlažje pojasnil s primerjavo, da je to nekaj podobnega pasmi pri živalih ali sorti pri rastlinah. Ker se bakterije ne razmnožujejo spolno, ampak z deljenjem, so sevi v resnici kloni, zato so vsi predstavniki enega seva gensko identični. Danes čedalje bolj prepoznavamo, kaj je pomembno pri mehanizmih delovanja posameznih sevov, kaj so njihovi sestavni deli. Obenem ne obstaja probiotik, ki bi bil koristen za vse, ampak moramo za vsak namen znati izbrati pravi probiotik, pravi sev ali kombinacijo sevov, če želimo koristne učinke.

Bi lahko posplošeno rekli, da probiotiki delujejo podobno kot tarčna zdravila?

Po svoje so res tarčni, vendar bi bil izraz tarčen zanje pretiran. Je pa primerjava z zdravili sicer zelo dobra. Če vzamemo npr. aspirin, nam bo pomagal pri glavobolu, če imamo čir na želodcu, pa nam ne bo pomagal. Zato moramo pri probiotikih izbrati pravega za pravi namen. Tu je pomembno znanje, da lahko pridemo do pravilnega odgovora. Znanstveniki ves čas iščejo nove seve bakterij, raziskujejo njihove lastnosti in mehanizme delovanja; tako najdejo take, ki bi morda lahko bili učinkoviti pri preprečevanju ali zdravljenju bolezni. S kliničnimi poskusi na ljudeh se nato preveri, ali imajo določeni sevi res določene učinke. In šele če več raziskav dokaže, da bomo zaradi jemanja določenega seva v taki in taki količini verjetno olajšali na primer infekcijsko drisko in jo skrajšali, lahko učinkovanje potrdimo. Raziskave tako lahko na primer pokažejo tudi, kako določen sev vpliva na naš imunski sistem. Če bomo jemali ta sev v jesensko-zimskih mesecih, imamo statistično gledano npr. 50 % manj verjetnosti, da zbolimo za prehladom. To so potem verodostojni izsledki raziskav.

V mednarodnih strokovnih skupinah, v katerih tudi sam sodelujem, zberemo vse te raziskave, jih klinično ocenimo, statistično analiziramo in na podlagi tega potem izdelamo priporočila, kateri probiotik uporabljati za neki namen. Moramo pa vedeti, da so trdnosti teh priporočil za različne namene zelo različne. Včasih – ko je narejenih veliko kakovostnih raziskav, ki so dale podobne rezultate – je to trdno dokazano, velikokrat pa najdemo le posamezno raziskavo z uporabo specifičnega seva ali kombinacije pri neki indikaciji ali pa rezultati več raziskav niso enoznačni; takrat lahko rečemo le, da se nakazuje neka možnost, da ima neki probiotik pri tej in tej indikaciji neko potencialno korist.

Kako pomembno je pri učinkovitosti probiotikov trajanje njihovega jemanja?

Trajanje jemanja probiotikov je odvisno od namena jemanja. Veliko večino probiotikov je priporočljivo uživati toliko časa, kolikor želimo imeti njihove učinke. Ko jih namreč nehamo jemati, se bodo razmeroma hitro izčistili iz črevesja. Ne bodo ga trajno kolonizirali. Ko torej prenehamo jemati probiotike, njihov učinek v kratkem času zvodeni. Če želimo na primer izboljšati odpornost proti sezonskim virusnim okužbam, jih je priporočljivo jemati ves čas sezone teh obolenj. Če bomo na drugi strani dobili drisko, jih bomo jemali le nekaj dni, kolikor običajno traja driska. Pri sindromu razdražljivega črevesja pa želimo s probiotiki blažiti simptome. Ker vemo, da motnja traja leta, bomo tudi probiotike jemali leta, če bomo želeli imeti njihove učinke.

Kako se z védenjem o probiotikih spreminja tudi njihova uporaba?

Lani je Inštitut za probiotike in funkcionalno hrano praznoval že desetletnico. V strokovnih krogih so me pred 20 leti, ko sem se začel ukvarjati s probiotiki, nekateri kolegi imeli skoraj za nekakšnega alternativca. Takrat to področje še ni bilo tako raziskano in podprto. S skupnimi močmi se je začelo znanje o probiotikih, tako v Sloveniji kot v Evropi, povečevati. Že pred leti bi lahko ljudi, glede na njihovo mnenje o probiotikih, razdelil na dve skupini: na eni strani na absolutne skeptike, ki so prepričani, da probiotiki nimajo resnične uporabne vrednosti in da je to bolj ali manj tržna niša; na drugi strani pa so verniki: tisti, ki verjamejo, da so vsi probiotiki koristni in so učinkoviti za vse vrste zdravstvenih težav. Resnica je veliko bolj selektivna. Bolj ko znanstveniki poznamo probiotike, bolj razumemo mehanizme njihovega delovanja. Spoznavamo, kako so res selektivni in jih zato tudi znamo bolje uporabljati v praksi. Danes imamo zagotovo mnogo več vedenja o probiotikih in nanje gledamo precej drugače, kot smo nanje gledali in jih razumeli pred 20 leti.

Kaj pa izobraževalna dejavnost vašega Inštituta za probiotike in funkcionalno hrano danes? Ali lahko to počnete tudi v času pandemije covida-19?

Še danes so probiotiki in hrana pomemben del tega, kar raziskujem in predavam. Pred leti smo na inštitutu izdali tudi mednarodni učbenik o probiotikih za strokovnjake. Tam smo obdelali vsa področja probiotikov s stališča praktične uporabe za praktične namene. Poleg svojega rednega dela pediatra gastroenterologa in predstojnika oddelka na pediatrični kliniki v svojem »prostem času« na inštitutu organiziram strokovne dogodke, izobraževanja s področja gastroenterologije, imunologije, prehrane za različne skupine strokovnjakov, zdravnike, farmacevte, klinične dietetike itd. Poudarki so na znanjih in veščinah, ki pridejo prav pri vsakdanjem delu z bolniki. Izobraževanje mora biti namreč namenjeno slušateljem in ne predavateljem. V času epidemije smo te dogodke iz realnega sveta prestavili v navideznega, se pravi na splet. V našem malem televizijskem studiu delamo prave izobraževalne oddaje. Ugotavljam, da prav uživam tudi v vlogah scenarista, režiserja, celo moderatorja teh oddaj – a saj sem deloma to počel že na kongresih, ki smo jih organizirali. Znanje je treba podati na uporaben in zanimiv način, zato strokovna srečanja rad popestrim tudi s skeči, glasbenimi točkami in drugimi zabavnimi vložki. Če stroko, znanost predstaviš tako, je lahko zelo zabavna, ljudje pa bolje razumejo in si zapomnijo tudi strokovno vsebino.

Katja Krasko Štebljaj

Foto: Urban Štebljaj